“Oj, grabljice moje” – predstavitev sekcije za ohranitev dediščine

OJ, GRABLJICE MOJE

KD kapele se predstavi- (3)

Kulturno društvo Kapele se  je v petek, 5. junija 2015, ob 20. uri  v farni cerkvi  Marije Vnebovzete   predstavilo z vsemi štirimi skupinami: Moškim pevskim zborom Kapele, Ljudskimi  pevci Kapelskimi pubi, Vokalno skupino Iris in Sekcijo za ohranitev dediščine, v enournem skupnem programu, ki so ga naslovili POLETJU NAPROTI.

Program so začele Kapelske tračarice, ki kot skupina delujejo v okviru Sekcije za ohranitev dediščine. V svojem  15-minutnem skeču  OJ, GRABLJICE MOJE so v domačem kapelskem narečju obudile spomin   na košnjo,  sušilo in spravilo sena iz časov, ko se je to delo opravljalo ročno.

Spomnile so se koscev, ki so v ranem jutru s kosami na ramah in z brusi v »tobovcih« za pasom zarezali mokro travo, pa na »predjužnik«, ki ga je v korbi na glavi prinesla gospodinja, na raztepanje redov, obračanje z lesenimi grabljami, plastenje, na noči, ki so jih mladi in malo manj mladi doživljali pod, ob in na plastih.  Obudile so spomine na spravilo sena na lojtrske voze, ki so jih vlekle krave in tu in tam konji, na »forajt«. Pozabile niso niti na nezgode, ki so jih doživljali med prevozom sena domov, ko so se zaradi slabih cest, kolovozov, prevračali naloženi vozi. Dotaknile so se takratnega življenja otrok, ko so jim bile igrače lesene grablje, tu so bili skrb za pijačo, ki je bila le studenčnica, otepanje »obadov« z živine, grabljenje za vozom. Za nagrado so smeli na kopanje v Sotlo, saj na kopanje v morju ali toplicah še pomislili niso.  Z narečno besedo so    popeljale poslušalce  v davno preteklost, ki  je kot take marsikdo sploh ne pomni, ali pa je šla že v pozabo, a je zagotovo osvežila spomin tudi komu med prisotnimi, ko si je po tihem dejal: »Ja, pa je res blo tako.« Včasih težko in naporno, a vselej je imelo svoj čar. Diskretno so »ošvrcnile« življenje današnjih dni, ko jih večina prijateljuje le z računalniki, mobiteli, televizijo, ko so medsebojni odnosi v družini, med sosedi, hladni, ko  ni več  časa za druženje, klepet, za petje.   Tudi zapele so, malo razglašeno, a iz srca, tako  kot so včasih po napornem delu.