Filmska ekipa nadaljuje s snemanjem novega igranega etnološkega filma Čehanje perja. Zgodba na podeželju se dogaja okoli leta 1962 v Kapelah….

povezava do FOTOGALERIJE

Filmska sekcija KD Kapele obvešča, da je že v teku snemanje novega etnološkega filma ” Čehanje perja”. Ekipa je že opravila s prvo predvideno klapo, sedaj so pa v intenzivnih pripravah na nadaljevanje snemanj. Tokratni film se seveda ponovno vrača v nekaj desetletij nazaj odmaknjen čas, življanje in delo na podeželju, običaji, narečni jezik in še marsikaj so upoštevali pri tudi tej filmski stvaritvi.

Nakaj fotoutrinkov si lahko ogledate na spodnji povezavi:

Snemanje novega filma

tako so pa potekale vaje: PRIPRAVE

Na srečanju kmetic Posavja so v krajšem kulturnem programu nastopile članice Sekcije za ohranitev dediščine ( filmske sekcije) s točko:

fotogalerija

sicer si pa lahko posnetek celotne prireditve skupaj z nastopom članic sekcije pogledate na povezavi:

VIDEO ZAPIS  od 9:37 minute v reportaži naprej.

V nedeljo, 18. 10. 2015, je KD Kapele Sekcija za ohranitev dediščine predstavila svojo filmsko stvaritev Tak ti je tu blu še v Podbočju. Film je bil deležen pozitivnih kritik in je presegel pričakovanja gledalcev. Eden od obiskovalcev je dejal: ” Presenečen sem, tega nisem pričakoval. Naredili ste film za 100 let nazaj in 100 let naprej”. Tudi sami v sekciji si želimo in se trudimo obuditi čim več starih domačih običajev naših staršev, dedkov in babic, ki (p)ostajajo dragocen spomin na preteklost.

OJ, GRABLJICE MOJE

Kulturno društvo Kapele se  je v petek, 5. junija 2015, ob 20. uri  v farni cerkvi  Marije Vnebovzete   predstavilo z vsemi štirimi skupinami: Moškim pevskim zborom Kapele, Ljudskimi  pevci Kapelskimi pubi, Vokalno skupino Iris in Sekcijo za ohranitev dediščine, v enournem skupnem programu, ki so ga naslovili POLETJU NAPROTI.

Program so začele Kapelske tračarice, ki kot skupina delujejo v okviru Sekcije za ohranitev dediščine. V svojem  15-minutnem skeču  OJ, GRABLJICE MOJE so v domačem kapelskem narečju obudile spomin   na košnjo,  sušilo in spravilo sena iz časov, ko se je to delo opravljalo ročno.

Spomnile so se koscev, ki so v ranem jutru s kosami na ramah in z brusi v »tobovcih« za pasom zarezali mokro travo, pa na »predjužnik«, ki ga je v korbi na glavi prinesla gospodinja, na raztepanje redov, obračanje z lesenimi grabljami, plastenje, na noči, ki so jih mladi in malo manj mladi doživljali pod, ob in na plastih.  Obudile so spomine na spravilo sena na lojtrske voze, ki so jih vlekle krave in tu in tam konji, na »forajt«. Pozabile niso niti na nezgode, ki so jih doživljali med prevozom sena domov, ko so se zaradi slabih cest, kolovozov, prevračali naloženi vozi. Dotaknile so se takratnega življenja otrok, ko so jim bile igrače lesene grablje, tu so bili skrb za pijačo, ki je bila le studenčnica, otepanje »obadov« z živine, grabljenje za vozom. Za nagrado so smeli na kopanje v Sotlo, saj na kopanje v morju ali toplicah še pomislili niso.  Z narečno besedo so    popeljale poslušalce  v davno preteklost, ki  je kot take marsikdo sploh ne pomni, ali pa je šla že v pozabo, a je zagotovo osvežila spomin tudi komu med prisotnimi, ko si je po tihem dejal: »Ja, pa je res blo tako.« Včasih težko in naporno, a vselej je imelo svoj čar. Diskretno so »ošvrcnile« življenje današnjih dni, ko jih večina prijateljuje le z računalniki, mobiteli, televizijo, ko so medsebojni odnosi v družini, med sosedi, hladni, ko  ni več  časa za druženje, klepet, za petje.   Tudi zapele so, malo razglašeno, a iz srca, tako  kot so včasih po napornem delu.