MATEJA ROŽMAN LUBŠINA
Mateja Rožman Lubšina, univerzitetna diplomirana profesorica glasbene pedagogike, je svojo glasbeno pot pričela kot organistka v domači cerkvi Marije Vnebovzete v Kapelah in kot vodja manjšega zborčka kapelskih deklic, s katerimi je ob spremljavi svoje harmonike nastopala na domačih krajevnih prireditvah.
Kot študentka je 6 let prepevala v Mešanem pevskem zboru Viva v Brežicah, kjer si je nabrala neprecenljive pevske izkušnje, ki jih s pridom izkorišča še danes. V času študija je bila tudi članica Akademskega pevskega zbora Maribor.
Še preden je diplomirala, se je zaposlila kot učiteljica glasbenega pouka na OŠ Velika Dolina in na OŠ Maksa Pleteršnika Pišece. Z diplomo se ji je ponudilo delovno mesto na OŠ Globoko, kjer je poučevala glasbeno umetnost in vodila otroški ter mladinski pevski zbor, vse do leta 2011, ko se je zaposlila na OŠ dr. Jožeta Toporišiča v Dobovi, kjer poučuje še danes. Tako na dobovski osnovni šoli kot na Podružnični šoli Kapele, kjer dopolnjuje svojo delovno obveznost, vodi mlajši otroški pevski zbor in otroški pevski zbor, v Dobovi pa še mladinski pevski zbor.
Je tudi članica Turističnega društva Kapele, ki pa ni pozabilo na svoj podmladek. Ravno Mateja je tista, ki skozi vse leto skrbi, da se odvijajo različne delavnice za šolske otroke in mladino, na katerih je bilo ustvarjenih veliko čudovitih in izvirnih izdelkov.
Kot zborovodja šolskih pevskih zborov se je redno udeleževala območnih revij otroških in mladinskih pevskih zborov, kjer je vsakič posegala po uspehih. Učence je navduševala tudi za domače in tuje popevke, s katerimi so se vsako leto predstavili na glasbenem festivalu. Mateja Rožman Lubšina je začasno vodila Lovski pevski zbor Globoko, v letih 2004 in 2005, ko je nadomestila takratnega zborovodja Franca Keneja. Tako je zaslužna, da je zbor redno deloval in nastopal v okviru svojih načrtovanih programov.
Svoj prosti čas posveča prav tako glasbi, saj od leta 2011 vodi v Kapelah dekliško Vokalno skupino Iris. Njen namen je bil, da v Kapelah zaživi tudi ženski pevski sestav, ki bi obogatil praznične svete maše, kakšno prireditev ali razstavo v domačem kraju. Mateja je prevzela vodenje skupine in na tem mestu vztraja še danes.
Mateja je nedvomno tisti zborovodja, ki je pevcem zgled, razvija svoj glas, išče nove ideje in načine doseganja ciljev, se dodatno izobražuje in se do glasu (pevca) vede odgovorno. Je vztrajna, potrpežljiva in predana svojemu poklicu, za katerega nenehno živi. Je velika učiteljica, ki navdihuje. Pri svojem delu je natančna. Deluje kot mentor, ki prepozna potenciale otrok, jih zna navdušiti in potešiti njihovo radovednost.
VLADO HOTKO
Vladova izjemna pevska kariera se je začela jeseni 1971, ko se je, kot eden najmlajših zborovskih pevcev v občini Brežice, s 17 leti pridružil kapelskemu zboru. Krstni nastop je bil poseben, saj je prepeval na prvi reviji posavskih pevskih zborov 22. junija 1972. Mladi Vlado ni veliko premišljeval o vstopu med starejše sopevce, saj je v Hotkovi družini petje tako rekoč doma. Pri zboru je pel z očetom Francem, danes pa poje s sinom Silvom, celo vnuk Ažbe se je že pridružil pevcem na odru.
Vlado je zmeraj čutil močno pripadnost zboru in je bil zanj vedno pripravljen narediti vse. Njegova prisotnost na vajah ali nastopih je bila kar samoumevna, saj je zmeraj našel način, da preloži druge življenske obveznosti in prihiti na nastop. Sam ocenjuje, da jih je bilo v njegovi karieri blizu 3000. S svojim izrazitim in močnim tenorjem je sodeloval v večih skupinah. Od samega začetka je pel v domačem moškem zboru iz Kapel, 28 let je prepeval pri oktetu Orlica iz Pišec, zadnjih 15 let pri skupini ljudskih pevcev Kapelski pubje, pri kapelskem cerkvenem zboru pa ničkolikokrat pomagal okoliškim zborom, kadar so potrebovali tenorje, kot igralec je sodeloval v štirih etnoloških filmih, velikokrat pa po potrebi tudi sam dirigiral sopevcem na pogrebih ali na obletnicah. Ogromno število nastopov je še bolj častivredno, če vemo, da jih je večino zbral ob redni zaposlitvi in delu na domači kmetiji. Tako zna dolge večere pripovedovati o pevskih prigodah in dogodivščinah, pri tem pa nikoli ne pozabi na potrpežljivost ter razumevnost žene in družine.
Največ svojega časa je posvetil domačemu moškemu zboru. Tako je večkrat zbor rešil iz kadrovskih stisk, najsibodi z aktivnim iskanjem novih pevcev ali pa zborovodij. Izjemno je znal povezovati pevce vseh generacij. Funkcijo predsednika zbora je opravljal med leti 1988 in 2001, a tudi potem močno pripomogel vsem naslednikom. Še danes je eden najbolj dejavnih članov zbora, s svojim načelom enakosti med pevci ne glede na razlike v letih in pevskem stažu se odlično zlije z mlajšimi sopevci, ki ga močno spoštujejo. Kot član uredniškega odbora pri izdaji knjige »Popevamo že 100 let«, ki jo je zbor izdal ob praznovanju 100. obletnice, je sebe opisal z naslednjim verzom: »Slep je kdor se s petjem ukvarja, Kranjec naj mu osle kaže, pevcu vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja.«. Težko je najti nekoga, ki bi pel z večjim veseljem, v njem neizmerno uživa. Vlado ni samo izreden pevec ampak tudi velik človek in zelo cenjen član društva. Tako so lani pripravili celovečerni koncert MoPZ Kapele, ki je bil posvečen 50. obletnici njegova pevskega ustvarjanja, kjer se je Vlado predstavil kot odličen solist.
Vlado Hotko, Arafat, kot ga poznajo mnogi, je starosta in maskota petja v Kapelah. Po njegovi zaslugi se v domačem kraju poje kvalitetna zborovska in ljudska pesem tudi med mlajšimi rodovi.